Catherine The Vampire

Dan se je bližal koncu. Catherine se je začela prebujati. Kot vedno je bila prva stvar, ki jo je opazila, ko je odprla oči, vonj po vlagi v kleti. To je ni dosti motilo; skozi desetletja se je na to navadila, vendar je to vedno opazila, ko se je zbudila. Živela je v sobici v kleti zapuščene hiše. Nekoč je tu živel brezdomec, zato je bilo v sobi nekaj pohištva, stene pa so bile delno prekrite s starimi, obrabljenimi tapetami, za katerimi je včasih slišala šelestenje žuželk. Zdaj popolnoma budna Catherine se je pretegnila kot mačka in sedla na žimnico. Ni bila prepričana, kaj bi počela danes. Žeja po krvi, ki jo je občasno doživljala, trenutno ni bila posebej moteča. Prejšnjo noč je odšla na lov, tako da je lahko mirno živela naslednje dni. Ko se je nekoliko obrnila na levo, je opazila, da ni sama v sobi; ob njej je sedela mačka in jo pozorno opazovala. Catherine je ljubila mačke bolj kot kdorkoli drug na tem svetu; jim je zaupala. V njenem življenju, ki je trajalo že skoraj petsto let, jih je bilo veliko. Catherine jih je že zdavnaj nehala poimenovati, ker jih je zaradi poimenovanja mačke težje pozneje izgubiti. Mačka je vstala in se pretegnila, tako kot Catherine, nato pa stopila k njej. »Ti in jaz sva si podobna,« je rekla Catherine in se prav tako postavila na noge. "Še en dan je pred nami. Gremo, mrak je že. Čas je, da gremo ven." Oba sta se odpravila proti izhodu...